V svoji drugi knjigi se posveča vprašanjem kot sta ali izkušnje prinašajo večjo spretnost ali načrtno učenje otrok? Mnogi strokovnjaki, ki so pristaši zgodnje specializacije na poklicnem, športnem ali umetniškem področju, trdijo, da mora tisti, ki želi dodobra razviti neko življenjsko veščino, s tem začeti zgodaj. Na usmerjeno urjenje se mora povsem osredotočiti ter mu nameniti kar se da veliko časa. Zagovarjajo, da če se s specializirano vadbo ukvarja preveč ljubiteljsko, ne bo nikoli dohitel tistih, ki so z njo začeli že prej.

Na primerih pokaže kako zmotna so nekatera mišljenja glede najboljših. Primer so šahisti, ki nimajo vsi fotografskega spomina. Skozi ure iger si zapomnijo znane situacije in jih prepoznajo. Vrhunski športniki in vrhunski glasbeniki znajo sproti hitro identificirati vzorce gibanja ali nekaj v svojem športu, če pa jih preizkusimo izven konteksta tega kar trenirajo, pa niso tako dobri.

Avtor ravno tako poskuša dokazati, da ozka specializiranost ni najboljša. In ravno v današnjem času je veliko večja nagnjenost k preveč specializiranemu znanja, premalo pa prilagajanju na negotovo prihodnosti. Ne znamo se učiti brez izkušenj in nimamo širine.

“Nobenega dvoma ni, da obstajajo področja, na katerih je nujna zgod­nja zrelost in usmerjenost, vendar pa ob vsej rasti kompleksnosti potrebujemo tudi več ljudi, ki se najprej na široko razgledajo, napredujejo pa ravno s tem, ko usvajajo zelo različne izkušnje in pogled. Skratka, potrebujemo ljudi z razponom, torej raznovrstneže.”

Odlično branje!

nazaj na seznam