To je zgodba životarjenja in večnega čakanja. Čakanja na nekaj več.

Zgodba je navidez preprosta, zaznamuje jo malo dogajanja, postavljena pa je v čas konca 18. stoletja v Paragvaju.
Zama je pravnik, ki si želi in si prizadeva za boljši položaj, boljšo službo, več denarja in uglednejše mesto.
Njegovo bivanje je eno samo čakanje; čakanje na ladjo, na ženo, na pismo in nič od tega se ne zgodi. Životarjenje in samoslepljenje. Spraševal se je, ne za kaj živi, ampak za kaj je živel. Verjetno za čakanje. Res je, vedno čakamo še več. In tako življenje polzi med prsti.

Marta Dobravec

nazaj na seznam